Božične korenine
12 VOLČJIH NOČI
V času okoli zimskega solsticija, se na zemljo po starem verovanju vračajo duhovi prednikov. To je obdobje duhov, konec enega in začetek drugega cikla. Sonce izgublja svojo moč in si jo v preobratu ponovno začne krepiti.Volčje noči označujejo ta čas prehoda med temno in svetlo polovico leta. Trajajo 12 noči od Božiča oz. zimskega solsticija do Svetih treh kraljev. Izhajajo iz boja človeka s temo in mrazom, čaščenje življenja, zaščita pred zlimi silami in bitji, ki v teh večerih in nočeh obiščejo zemljo.
Ves čas dvanajsterih noči so imeli poseben pomen ogenj, voda, kruh in zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečonosnim pomenom.
Pomembne so rastline, predvsem zimzelene (smrečje, bela omela, bršljan, mah, bor, lovor itd.). Posebno mesto na Slovenskem je imel brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zlimi duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah in gospodarskih poslopjih, vejice pa so obešali na vsa vrata.
Vejica brina na vratih hleva zlim silam povzroči precej preglavic. Ko zli duh pride do vejice in začne šteti iglice, se pri preštevanju vedno znova zmoti. Tako mine noč in z jutrom mora oditi. Zanimiva je tudi zgodba s hrastovo vejico – suhi listi le s težka odpadejo in trmasto kljubujejo zimi, kar naj bi hudiča tako razjezilo, da je skušal liste spraskati z vejice, zato so hrastovi listi postali krpaste oblike.
(Praznično leto Slovencev)
SVAROŽIČ JE BOŽIČ
Praznovanje Svarožiča se je do današnjih dni ohranilo v pokristjanjenem prazniku božiču. Krščanstvo je praznik rojstva odrešenika začelo praznovati šele v četrtem stoletju našega štetja, ljudje pa so ga prevzeli šele več sto let po tem. Ves čas pa se je ohranilo praznovanje, ki je imelo izvor v čaščenju Sonca v najdaljših zimskih nočeh.To je bilo praznovanje rojstva Svarožiča (Božiča), Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado Sonce (analogija z rojstvom krščanskega boga). V mitologiji, ki se povsem sklada z naravnimi cikli, je to le eno od mnogih takih praznovanj.
V času zimskega solsticija se sonce zopet na novo rodi. Naši predniki so verjeli, da v teh dneh umira stari bog Sonca Svarog, rodi pa se mladi bog Svarožič. Staremu Svarogu so poskušali pomagati z ognjem, da bi premagal temo in mraz. Zato so po po hribih in gričih naše dežele kurili ognje, ki so jih imenovali kresovi.
YULE
Germanska ljudstva so v tem času praznovala Yule, praznik, ko boginja rodi novo sonce. Gre za praznik vrnitve svetlobe v najglobljo temo.SATURNALIJE IN BOŽIČNA SMREKICA
V sodobnem času jo je uvedel nemški princ Albert v 19. stoletju. V rimskem imperiju so bili nasadi borovih dreves del templkjev, kjer so častili različne boginje. Na večer pred solsticijem, so svečeniki podrli drevo, ga okrasili in svečano prinesli v tempelj. To je simboliziralo ponovno rojstvo sonca in življenje v globinah zime. Predstavljali so uvod v festival Saturnalij.Vame je vse to nekako poznano?
Večina starih ljudstev, ki jih je krščanstvo označilo za poganske, so imeli svoja praznovanja v času okrog zimskega solsticija in del recepta pokristjanjevanja je bilo združevanje s praznovanji, ki so obstajala že pred prihodom krščanstva. Današnja božično novoletna praznovanja so tako skupek vseh starodavnih praznovanj, ki smo jih uspeli v potrošniški dobi minimilizirati na nekaj dni blišča in zunanjih smehljajev, popivanja in glasnega pokanja petard (hura za kitajsko iznajdbo smodnika!).
Danes ni več pomembno od kje kaj izhaja, še vedno smo mi ljudje tisti, ki dajemo pomen in namen. Zato imejte čudovit Božič, praznujte Yule, bodite pozorni na divjo jago v volčjih nočeh in okrasite smrekico z dobrimi nameni ter (za)upanjem v novo, ki prihaja!
Vir: staroverci.si, Wikipedija in Praznično leto Slovencev