Modrina Cikorije in Ljubezen Marije
Cikorijo sem naredila že pred leti, takrat izključno zato, ker sem rabila fotografijo cvetlic v vodi, da sem lahko v članku opisala nastajanje cvetnih esenc. Po mnogih selitvah sem pristala v stanovanju, ki je obrnjeno na šolsko igrišče. Ko se zaključi šola na veliki travnati površini tega igrišča zacveti cikorija oz. navadni potrošnik. Prvo leto sem občudovala to modro morje cvetk, ki ga tako gostega nisem zasledila nikjer drugje.
Zemlja je ravno prav pretlačena od premnogih otroških nog, da je primerna za Cikorijo. Vedno me je navduševala ta povezava rastline, ki raste v suhi, zbiti zemlji in njene esence, ki zbuja in prinaša brezpogojno ljubezen.
Tudi v najtrši in najbolj suhi zemlji lahko zraste ljubezen. Tudi v najtrših in travmatičnih družinah je ljubezen tista, ki lahko zmehča in odpre srca.
Tisto prvo leto sem začutila, da me kliče deva Cikorije. Toda upirala sem se, ker esence se vendar delajo v neokrnjeni naravi, ne pa sredi mesta! To je v nasprotju z vsem, kar sem vedela. Toda klic je bil vztrajen in tako sem nekega jutra začutila: DANES. Ok, si je mislil moj um, bom naredila, ampak tako poskusno, zase. Bilo je sredi poletja, ravno sem se vrnila z dopusta in modro morje cikorijinih cvetov, je odsevalo modrino neba, na katerem ni bilo niti najmanjšega oblačka.
Ko sem s skledico vode stopala med cvetovi in jih nabirala vanjo, sem začutila posebno milino in nežnost. Sreča in veselje, ki sem ju čutila ter odpiranje srca so mi dali vedeti, da delam prav. Naberem cvetke, postavim skledico k čudovitemu grmičku polno razcvetele cikorije ter se usedem poleg in potopim v meditacijo. V tistem začne biti cerkveni zvon in name se usuje neskončna ljubezen, zaradi katere se mi ulijejo solze. Prepoznam Marijino energijo in njeno negujočo milino. V trenutku ozavestim, da je tisti dan 15. avgust, praznik Marijinega vnebovzetja ter, da zvoni njej na čast.
Poleg najlepših občutkov brezpogojne ljubezni, ki se je zlivala skozi mene, so privrele tudi informacije in sporočilo dev (bitij narave, ki skrbijo za rastline in posamezna področja v naravi):
Ljudje ste v svojih betonskih stolpnicah tako blizu skupaj, a tako odtujeni drug od drugega. Poznamo vas in vaše tegobe. Vsak dan nam energijska polja otrok, ki tekajo po tem igrišču povedo, kako malo ljubezni so deležni, s kakšnimi težkimi situacijami se srečujejo njihove nežne duše in kaj se dogaja med betonskimi stenami njihovih domov. Čutimo jih in jim pomagamo prečistiti te energije kolikor je to možno. Zato vsako poletje tukaj cveti to morje cikorije, ki jim pošilja ljubezen tja, med njihove stene. V to esenco prelivamo vse te informacije, vso to znanje in ljubezen. Toda potrebujejo še več, še močnejšo energijo in zato je tu Mati Marija.
Marija je prevzela pogovor: na tem področju sveta, ki me je skozi stoletja častilo kot Mati, se priprošnje dvigajo v nebo in me prosijo milosti ter usmiljenja. Dragi moji ne potrebujete usmiljenja, ampak sočutje. Niste grešniki, ampak lačni ljubezni in zato prihajam danes z blagoslovom za vse, ki bodo s to esenco v svoja energijska telesa vnesli vibracijo moje ljubezni. Preko nje se bodo še lažje povezali z menoj in prav na današnji dan je ta energija še posebej močna, saj v vseh slovenskih cerkvah molijo in kličejo moje ime.
Še nekaj časa sem uživala v teh čudovitih blagoslovih in energijah. Zato ta esenca nosi ime Marijina cikorija.
Ker je bila skledica za esenco tisto leto precej majhna, te esence ni bilo prav veliko in vedela sem, da jo moram ponovno narediti. Naslednje leto čakam 15. avgust, a nekaj dni prej hišnik pokosi polje cikorije! Leto kasneje to stori že julija. Diham in ponovno čakam naslednje leto, da bom naredila esenco. A piše se leto 2020, ko so se rojevale slovenske esence in cikorija mi enostavno ni prišla na misel. Ne vem niti, če sem opazila, da cveti, saj je bila moja pozornost pri mnogih drugih rastlinah.
Lansko leto pa je morje ponovno zacvetelo. Začetek julija je bil in cikorija v polnem cvetu. "Bo to leto zdržala do avgusta?" sem se spraševala. Odločila sem se, da naredim nekaj fotografij, saj prav za cikorijo nisem imela svojih. Med fotografiranjem začutim, da ne rabim čakati na avgust. Da lahko to storim julija, ko je sonce v znamenju raka, ki vlada družini, domu in je zato bolj primeren za cikorijo kot sonce v ognjeni moči leva. 7.7. bo idealen dan, me spreleti.
Eno jutro prej, med zajtrkom zaslišim zvok kosilnice. Pa neeee no. Ne že spet! Prav zmrznila sem od šoka, a hkrati se je vame naselila mirna energija zaupanja in notranji glas "Jutri boš naredila esenco cikorije". Moj um nori, srce je mirno in spustim ter prepustim. Hišnik se ustavi na drugi strani igrišča in preneha kositi. Očitno je prevroče. Morje cikorijinih cvetov prav na velikem predelu igrišča pod mojim oknom ostane nedotaknjeno. Vrisk veselja se mi izvije iz grla. Naslednje jutro hišnik ponovno zažene svoj traktorček. Diham in ohranjam zaupanje. Ni lahko in po nekaj minutah kosilnica utihne. Pograbim veliko stekleno posodo z vodo in stečem na igrišče.
Povežem se z devo in vodi me, do cvetkov z največ življenjske sile. Posodo postavim pod največji in najlepši cikorijin grm na tem predelu, ki je natanko pod oknom moje spalnice. Kar smeji se mi, ko se usedem poleg in spustim v meditacijo. V tistem zaslišim glasbo. Nekje igra godba na pihala in moje srce preplavi čudovita energija veselja ter čudenja te Vesoljne usklajenosti. Začutim Marijino prisotnost in njeno zadovoljstvo ob tem, da sem prepoznala povezanost glasbe ter njene energije.
Nimam več dvomov o tem ali je prav, da delam esenco v urbanem okolju. V stanju razširjene zavesti slišim petje ptic ter otroško vriskanje iz vrtca v bližini. Slišim pasji lajež in brenčanje žuželk v zraku. Godba igra lepe melodije in deve skrbijo, da se v esenco zapišejo prave vibracije. Vstanem in sledim glasbi. Pred domom za ostarele, v senčki njihovega parka je koncert. Melodije Mojmirja Sepeta, Jureta Rubežnika in drugih velikanov slovenske popevke se ravno prav razlivajo skozi vroč julijski zrak, da dodajo v alkimijo esence prave note. Vsa zadovoljna grem med pisanjem tega zapisa, ob zvokih melodij, ki jih igra godba, vsakih 10 minut skozi okno pogledat, kako sonce sije na posodo polno modrih cvetkov. Ne vem, če je in bo še kdaj kakšna esenca nastajala ob takem koncertu.
V trenutku, ko sem postavila piko, pogledam na uro, ki je kazala 7.7.2021 ob 11:11
A kljub temu, da je bila esenca narejena, je čakala na to, da se ponudi svetu. Kljub temu, da je bil ta zapis narejen, se je obrnilo še eno leto, ko je suša posušila tudi morje pod mojim oknom. Danes, na praznik Marijinega vnebovzetja pa je prišel čas, da jo končno ponudim tudi v svet.
Obožujem to čudovito simfonijo ustvarjanja in komaj čakam, da ste je deležni tudi vi.